Vozila sva se....
Kot sem že napovedal, danes sva se z Biserko odpravila na Sljeme. To je sam vrh planine Medvednice ki se proteže severno od Zagreba. Na Sljeme se pride lahko iz dveh koncev (verjetno iz še kakšnega, ampak to sta najbolj uporabna), torej iz smeri Zagreba, ki enosmerna pot vodi iz samega mesta proti vrhu, dol se spuščaš po drugi cesti ravno tako enosmerni in prideš zopet v center mesta. Druga pot je cesta iz Zagorske strani ki je dvosmerna po celi trasi in se začne blizu Stubičkih Toplic. Mi dva sva si izbrala to Zagorsko pot ker mi ni bilo za vozit se po mestnih ulicah, katerih je precej da sploh prideš do vznožja kjer se začne uspon.
Torej, NM-Šentjernej-Kostanjevica-Cerklje-Brežice-Dobova-mejni prehod Rigonce, takoj za mejo levo proti Kraj Donji-Marija Gorica-Pušča-Luka-Kraljev vrh-Strmec Stubički tukaj se odvije desno proti Sljemenu cca 16 km do vrha.Lepi kraji, hribčki, cesta dobra (kriterij je 4cikl), malo dol pa malo gor in se mi zdi da sva bila kar hitro pred vsponom. Mi dva sva podaljšala, preden sva krenila navzgor, še do Stubičkih Toplic do črpalke in na serekeš (bankomat)

.

Parkrat sem že trepetal ko sem odrinil v hribovje z pol ali še manj tanka goriva, zdele tankam do vrha pa tudi če samo ena črtica manjka do fula.
Naš cilj:

Cesta proti vrhu je zelo, ampak res zelo dobra(kriterij avtomobil), široka, lepo označena, uvinki lepo spelani tudi robniki po celi trasi:

Na tej razgledni točki sem srečal 3 Varaždince z 4kolesniki, eden med njimi je nekaj nagajal in so ga poskušali zbudit, kabli so se že pregreval ampak Kitajček se ni dal, so pa prišli po terenskih poteh iz VŽ

. Ko sem se ustavil takoj je padla debata o 4kolesniki, znamkah, dizajnu, moči, ceni, skratka vse kar gre zraven. Odrinila sva in jim zaželela srečno pot (pozabil pa slikat ekipo

)

Na vrhu se začenja gužva:

Čist na vrhu komaj dobim parking v grmovju za 4cikl, odajnik deluje mogočno:

Tehnične karakteristike:

Na platoju pod samim odajnikom:

Pogled v dolino:

Zmagovalci dirk na Sljemenu za svetovni pokal:

Snežni top na mogočni konzoli:

Crveni spust, steza po kateri se vozi dirka za svetovni pokal, ta del je čist na vrhu oz. štart:

Folka je ogromno gor, avtomobila nimaš kje parkirat, biciklisti, paličarji, sreča da 4kolesnik porineš kjer koli.

Ko sem čakal v vrsti za pasulj zagledam kako teta dela štrudl, na licu mesta ga razvleče, nadeva in peče:

Pridet na Sljeme in ne pojest grah s kobasicom je kot jit v Rim in ne videt Papeža, a je treba povedat da je bil odličen, pa tetin štrudl tudi. BTW, čakal sem v vrsti pol ure da sem ga dobil:

Terasa na kateri smo jedli

...je imela tudi tamburaše v živo:

Sovoznica (tista odspredaj, une dve so slučajno not padle

)

Da sem res bil jst na Sljemenu, dokaz:

Seveda smo gor srečal dve skupini slovenskih motoristov, nekaj znanih obrazov..., Varaždince nisva več srečala samo unega nagajivega Kitajca so pustili ob cesti in so verjetno odrinil kam v hosto po gozdnih poteh.
Vrnila sva se po drugi poti in sicer, v Kraljevem vrhu sva odvila proti Gornji Bistri pol pa Spodnja Bistra (kaj pa drugega pride po zgornji, spodnji seveda

), Zaprešić, mejni prehod Rigonci in po isti poti proti NM. Ta pot je bližja za cca 20 km. Vse skupaj jih je bilo okrog 220. Dobrih.